Dedkova zgodba

 Tema: Resnica ali laž

Toplega pomladnega dne, ko je bil vaš dedek še otrok, dragi vnuki, smo se s prijatelji s kolesi vozili skozi vas. Namenjeni smo bili k zapuščenemu skednju.

Ogledali smo si zaprašeni prostor, a na žalost ni bilo nič zanimivega. Ko smo se odpravljali, sem se sam spotaknil ob kljuko. Pogledali smo bliže in ugotovili, da je bila ta pritrjena na vratca, ki smo jih želeli odpreti. Nikomur od nas ni uspelo, zato smo se poklapano vrnili domov na večerjo.

Ko sem se za mizo skoraj zjokal v svojo obaro, so me domači le vprašali, kaj je narobe. Potožil sem o vratih in oče so mi rekli: “Sine, srčno verjamem, da boš vratca lahko dvignil, če se boš le dovolj potrudil.” To mi je zelo veliko pomenilo.

Ko sem o tem pripovedoval prijateljem, so se mi smejali. Tine je rekel, da je to le laž, ki so si jo oče izmislili, da bi se jaz bolje počutil. Tako sem se razjezil, da nisem vedel, kje sem, dokler nisem stal pred vratci v skednju. Kljuko sem vlekel dolgo časa, a se ni premaknila. Nisem hotel verjeti, da so mi oče lagali, zato sem vztrajal, dokler se vrata niso škripajoče odprla. “Sem vedel, da ni bila laž!” sem vzkliknil in stekel domov, da povem očetu.

Danes vem, da je očetova izjava bila laž, a takrat mi je dala samozavesti in upanja, da sem ustvaril novo resnico: da sem bil sposoben narediti tisto, kar se je prej zdelo nemogoče.

                                                                                                                                                                LL

Toplega pomladnega dne, ko je bil vaš dedek še otrok, dragi vnuki, smo se s prijatelji s kolesi vozili skozi vas. Namenjeni smo bili k zapuščenemu skednju.

Ogledali smo si zaprašeni prostor, a na žalost ni bilo nič zanimivega. Ko smo se odpravljali, sem se sam spotaknil ob kljuko. Pogledali smo bliže in ugotovili, da je bila ta pritrjena na vratca, ki smo jih želeli odpreti. Nikomur od nas ni uspelo, zato smo se poklapano vrnili domov na večerjo.

Ko sem se za mizo skoraj zjokal v svojo obaro, so me domači le vprašali, kaj je narobe. Potožil sem o vratih in oče so mi rekli: “Sine, srčno verjamem, da boš vratca lahko dvignil, če se boš le dovolj potrudil.” To mi je zelo veliko pomenilo.

Ko sem o tem pripovedoval prijateljem, so se mi smejali. Tine je rekel, da je to le laž, ki so si jo oče izmislili, da bi se jaz bolje počutil. Tako sem se razjezil, da nisem vedel, kje sem, dokler nisem stal pred vratci v skednju. Kljuko sem vlekel dolgo časa, a se ni premaknila. Nisem hotel verjeti, da so mi oče lagali, zato sem vztrajal, dokler se vrata niso škripajoče odprla. “Sem vedel, da ni bila laž!” sem vzkliknil in stekel domov, da povem očetu.

Danes vem, da je očetova izjava bila laž, a takrat mi je dala samozavesti in upanja, da sem ustvaril novo resnico: da sem bil sposoben narediti tisto, kar se je prej zdelo nemogoče.

Toplega pomladnega dne, ko je bil vaš dedek še otrok, dragi vnuki, smo se s prijatelji s kolesi vozili skozi vas. Namenjeni smo bili k zapuščenemu skednju.

Ogledali smo si zaprašeni prostor, a na žalost ni bilo nič zanimivega. Ko smo se odpravljali, sem se sam spotaknil ob kljuko. Pogledali smo bliže in ugotovili, da je bila ta pritrjena na vratca, ki smo jih želeli odpreti. Nikomur od nas ni uspelo, zato smo se poklapano vrnili domov na večerjo.

Ko sem se za mizo skoraj zjokal v svojo obaro, so me domači le vprašali, kaj je narobe. Potožil sem o vratih in oče so mi rekli: “Sine, srčno verjamem, da boš vratca lahko dvignil, če se boš le dovolj potrudil.” To mi je zelo veliko pomenilo.

Ko sem o tem pripovedoval prijateljem, so se mi smejali. Tine je rekel, da je to le laž, ki so si jo oče izmislili, da bi se jaz bolje počutil. Tako sem se razjezil, da nisem vedel, kje sem, dokler nisem stal pred vratci v skednju. Kljuko sem vlekel dolgo časa, a se ni premaknila. Nisem hotel verjeti, da so mi oče lagali, zato sem vztrajal, dokler se vrata niso škripajoče odprla. “Sem vedel, da ni bila laž!” sem vzkliknil in stekel domov, da povem očetu.

Danes vem, da je očetova izjava bila laž, a takrat mi je dala samozavesti in upanja, da sem ustvaril novo resnico: da sem bil sposoben narediti tisto, kar se je prej zdelo nemogoče.

Toplega pomladnega dne, ko je bil vaš dedek še otrok, dragi vnuki, smo se s prijatelji s kolesi vozili skozi vas. Namenjeni smo bili k zapuščenemu skednju.

Ogledali smo si zaprašeni prostor, a na žalost ni bilo nič zanimivega. Ko smo se odpravljali, sem se sam spotaknil ob kljuko. Pogledali smo bliže in ugotovili, da je bila ta pritrjena na vratca, ki smo jih želeli odpreti. Nikomur od nas ni uspelo, zato smo se poklapano vrnili domov na večerjo.

Ko sem se za mizo skoraj zjokal v svojo obaro, so me domači le vprašali, kaj je narobe. Potožil sem o vratih in oče so mi rekli: “Sine, srčno verjamem, da boš vratca lahko dvignil, če se boš le dovolj potrudil.” To mi je zelo veliko pomenilo.

Ko sem o tem pripovedoval prijateljem, so se mi smejali. Tine je rekel, da je to le laž, ki so si jo oče izmislili, da bi se jaz bolje počutil. Tako sem se razjezil, da nisem vedel, kje sem, dokler nisem stal pred vratci v skednju. Kljuko sem vlekel dolgo časa, a se ni premaknila. Nisem hotel verjeti, da so mi oče lagali, zato sem vztrajal, dokler se vrata niso škripajoče odprla. “Sem vedel, da ni bila laž!” sem vzkliknil in stekel domov, da povem očetu.

Danes vem, da je očetova izjava bila laž, a takrat mi je dala samozavesti in upanja, da sem ustvaril novo resnico: da sem bil sposoben narediti tisto, kar se je prej zdelo nemogoče.

                                                                                                                                                                LL